Če vas podrobneje zanima nastanek skolioze, progresija, možnosti zdravljenj, sem vse opisala v prvem članku – pa vseeno najprej ponovimo definicijo skolioze.
Skolioza predstavlja okvaro hrbtenice v čelni ravnini. Kaj to pomeni? Če bi gledali človeško telo od spredaj, bi morala biti njegova hrbtenica ravna, v primeru skolioze pa je ukrivljena, kot primer na spodnji sliki.
Krivina se lahko pojavi ali:
- V prsnem delu
- V ledvenem delu
- Tudi v vratnem delu, čeprav bolj redko
V tem primeru imamo samo »eno krivino«, pri čemer hrbtenica zavzame obliko črke C, lahko pa se krivina pojavi:
- V prsnem in ledvenem delu,
kjer govorimo o dvojni ukrivljenosti in hrbtenica pogosto zavzame S-obliko, ki je drugače značilna za hrbtenico, ko jo gledamo od strani.
Vendar pa skolioza dejansko ne obsega le okvare v čelni ravnini, temveč lahko rečemo da gre za 3-D deformacijo, saj je navadno poleg ukrivljenosti dodana še rotacija vretencev, kar pomeni, da skolioza vpliva na celotno telo. Za seboj potegne rotacijo prsnega koša, ramenskega obroča, medenice,… Vse.
Zato jo moramo tudi gledati celostno, ko se lotimo obravnave.
Znano je, da se skolioza po končani skeletni rasti, torej po obdobju pubertete, ko se naša rast ustavi, tudi sama ustavi. Zato je zelo pomembno, da skolizo rešujemo v obdobju, ko se tudi sama razvija. Zakaj?
Ko prenehamo rasti, naša hrbtenica ni več tako “elastična”, kot je med samo puberteto, ko je tudi vpliv zunanjih in notranjih dejavnikov (nošenje šolskega nahrbtnika, sključena drža med sedenjem, stres,…) večji.
Pa je temu res tako?
Tisti, ki me spremljate že dlje časa veste, da sem po porodu končno začela delati tudi na svoji skoliozi (Kovačeva kobila je zmeraj bosa J ). Zelo lepe rezultate imam s strankami, ki so še najstniki in je skolioza še v fazi razvoja, hotela pa sem dokazati, da se da ogromno narediti tudi s skoliozo v odrasli dobi.
Recimo, da je moj eksperiment potekal že od leta 2010, ko sem dopolnila 18 let in sem začela obiskovati faks Kineziologije, kjer sem podrobneje spoznala delovanje človeškega telesa, mišic in kako te vplivajo na naše telo.
Takrat sem delala ogromno visoko intenzivnih intervalnih treningov, pilatesa in podobno, brez nekega pravega znanja oziroma razumevanja, kaj sploh želim doseči in predvsem kako.
Zravnati hrbtenico ja, ampak kako?
Tako se je pravo delo začelo komaj leta 2017, ko sem se naučila, kako dejansko aktivirati svoje mišice. Kaj to pomeni dejansko aktivirati svoje mišice?
Vedeti morate, da se pri ljudeh, ki nimajo posebnih težav s hrbtenico mišice vklopijo same (bomo rekli tista splošna, samodejna aktivacija, ko izvajamo kakšno vajo – ni pa nujno J ). Pri skoliozi, pa nekatere mišice delajo bolj – tiste potegnejo krivino vstran, druge manj – to so neaktivne mišice, ki ne opravljajo svoje naloge.
Če vpišete v Google vaje za skoliozo, boste našli vaje, s katerimi po večini raztegujete hrbet. V smislu, mišice, ki so zategnjene, ki vlečejo, ki so močnejše, morate raztegniti. Kaj pa z mišicami, ki so neaktivne, ohlapne, raztegnjene?
Tudi sama sem mnogo let samo raztegovala. Ja, občutek je dober, ko se raztegneš. Vsakemu paše. Sploh ljudem, ki imajo težave s hrbtenico. V večini primerov je to žal kratkoročna rešitev, saj že po končanem raztegu čutimo isto zategnjenost, bolečino, mogoče celo mravljinčenje.
Torej raztegovanje ne naredi neke bistvene spremembe. Kaj pa vaje za moč?
Večina ljudi, ki se ukvarja s skoliozo, naj bodo to fizioterapevti, osebni trenerji,… bodo dali prednost unilateralnim vajam. To pomeni, da vajo izvajamo samo na eni strani telesa, npr. na desni, kjer so mišice bolj oslabljene in ne vlečejo hrbtenice proti simetriji.
Tudi to sem izvajala mnogo let, pa rezultatov ni bilo.
Kaj je torej rešitev?
Na začetku sem napisala, da je skolioza 3-D deformacija in jo je potrebno, kot tako tudi obravnavati. CELOSTNO.
Torej, kaj če delamo vaje normalno, tako z desno in levo roko npr. Okej. Ugotovimo, da eno stran čutimo bolj, kot drugo. Torej, kako bomo stran, ki je slabša aktivirali do te točke, da jo bomo čutili isto, če ne celo bolj, kot drugo. To je na začetku zelo težko in tukaj pride notri »muscle-mind connection«. Razmišljanje o mišici, ki jo želimo aktivirati med vajo in jo dejansko aktiviramo. Obstajajo še drugi triki, ker muscle-mind connection ne deluje pri vseh takoj, a slej ko prej bi želeli to osvojiti. V tej fazi se nisem popravljala v ogledalu, sem pa po slikah opazila, da moje telo začenja strmeti k simetriji. Rameni sta se mi odpirali, kot tudi kolena, razmak med komolcem in boki se je spreminjal, itd.
Poglejte položaj lopatic, linijo ramen, položaj komolcev, razdaljo med boki in rokami, postavitev glave, postavitev medenice,…
Izpustili bomo spodnji del telesa, kljub temu, da je tudi ta del zelo pomemben (stopala, kolena,…). J
Po enem letu dela, sem naredila rentgen, da bi dejansko videla, kaj se dogaja s hrbtenico. Pa sem bila razočarana.
Res je, da je sliki težko primerjati, saj je leva slika slikana od blizu, ne zajema celotnega ramenskega obroča, niti vratu, niti celotne medenice.
Stanje je malenkost boljše, obe krivini sta se zmanjšali za par °,ampak moj cilj ni, da ostane približno enaka, temveč da jo konkretno izboljšam.
Mogoče bi bilo smiselno poudariti, da pri opravljanju rentgena ne stojiš sproščeno, temveč te osebje »naštima« v položaj, ki izgleda normalen. Pri desni sliki (slikano 2019), sem imela občutek, da sem zelo nagnjena v desno, po tem, ko me je osebje postavilo v »normalen« položaj.
Kar nekaj raziskav je na temo telovadbe in skolioze v odrasli dobi. Pri večini pride do izboljšanja (par stopinj), vendar ko je raziskave konec in preiskovanci ne telovadijo več, se skolioza vrne nazaj.
Ljudje, ki imamo skoliozo (pa tudi ostali z raznimi težavami s hrbtenico) se moramo zavedati, da je za nas telovadba življenjskega pomena. In če mislimo, da bomo telovadili samo tri mesece…. Ne gre tako J Telovadba mora postati naš vsakdanjik. Okej, ni treba telovaditi vsak dan, 4-krat na teden pa bi bilo fino, da bi.
Potrebno se je zavedati, da če želimo karkoli narediti s skoliozo, vaje pri katerih ne čutimo čisto nič, ne bodo zadostovale. To niso »penzionerske« vaje, čeprav nekatere na začetku tako izgledajo. Vse moje stranke s skoliozo vam lahko povejo, da je to trdo delo. Definitivno z musklfibrom (bolečinami v mišici). Iskanje praga bolečini in iti malo čez, da mišica dejansko sploh reagira.
Ko sama delam s strankami je to veliko lažje. Ker jih vidim direktno v hrbet. Zato takoj vem, katera vaja ustreza hrbtenici in katera ne, oziroma pri kateri vaji se lopatice premikajo tako, kot se morajo,… Pri sebi je to zelo težko, ker se ne vidiš.
Zato sem po rentgenski sliki ugotavljala, kako bi se dejansko lahko gledala med vajami in se izmislila tole:
Ugotovila, tudi po posnetkih, da se moja leva lopatica sploh ne premika prav in najprej naštudirala to.
Telo si hitro zapomni, če ga naučiš pravilnega gibanja. Sam si zapomniš, kakšen je občutek, ko delaš pravilno in po temu občutku delaš dalje, telo pa se privadi. NE rabiš tri mesece drilat ene in iste vaje, da mišica potegne tako kot mora.
Lopatici sta štimali, krivina pa je vztrajala.
Takrat sem pa začela improvizirati.
Adolescentna idiopatska skolioza spada med strukturne skolioze. Za njih je značilno, da so nepopravljive.
Medtem ko obstajajo še nestrukturne skolioze, za katere je značilno, da niso prave skolioze, saj ne vključujejo rotacije vretenc, in izginejo v ležečem položaju, v predklonu ali odklonu v smeri izbočenja krivine in so popravljive, če odpravimo njihov vzrok.
Ampak, moja skolioza vključuje rotacijo vretenc, kar konkretno. Ko pa sem prsni koš zamaknila v nasprotno smer izbočenja krivine, se je ta skoraj popolnoma izravnala…
Ali to pomeni, da bi lahko dejansko poravnala svojo skoliozo, ki že več kot deset let miruje?
Plan je, da svoje telo čim več časa ohranjam v pravilnem, poravnanem položaju. Vsakič, ko se spomnim, zamaknem prsni koš v levo. Vse treninge opravljam v “pravilni” drži.
Tukaj bodo mišice potrebovale malo dlje časa, sploh, ker mi definitivno ne uspe biti cel dan v pravilni drži.
Mogoče bo trajalo eno leto, mogoče dve, mogoče pol leta. Mogoče na koncu niti ne bo ratalo.
Zato pa so eksperimenti J
