Dihanje. Nekaj tako samoumevnega pa hkrati ne. Preden sem eno leto nazaj prebrala knjigo Dihanje (Breath – James Nestor) sem bila prepričana da diham ok. Kako lahko narobe dihaš? Potem pa sem ugotovila, da že celo življenje diham skozi usta, da moj jezik ni tam, kjer bi moral biti,… in vse to povezala z obstoječimi težavami, ki jih imam.
Pa gremo na začetek.
Normalno dihanje je dihanje skozi nos. Usta so zaprta, zobje v rahlem kontaktu (1-3mm prostora vmes) in ključen del! Jezik je “prilepljen” na nebo. Zakaj je to tako pomembno? Zrak se, ko vstopi skoz nos očisti, ogreje in navlaži za lažjo absorpcijo. Ampak to po večini vemo že vsi. Ne vemo pa, da pravilna pozicija jezika na nebu omogoča pravilen razvoj čeljusti, pravilen razvoj čeljusti poskrbi, da so naši zobje lepi in ravni in naš nasmeh širok.
Zdaj bomo iz dihanja čez usta prešli na razvoj struktur našega obraza 🙂 Kaj razvija strukture obraza?
FUNKCIJA. Funkcije ustvarijo strukture, strukture sledijo funkciji. Npr. nosno dihanje, ter pravilna pozicija jezika skupaj z pravilnim požiranjem razvijeta/oblikujeta osrednji del našega obraza. Pa pojdimo nazaj, čisto na začetek, k novorojenčku. Novorojenček je zmožen dihanja, sesanja in požiranja. Te funkcije ustvarijo TEMELJE za stimulacijo rasti maxille (zgornja čeljust), da se ta pravilno razvija. Ko “prispejo” še zobje, žvečenje razvije velikost in obliko mandibule (spodnja čeljust). Kako bo spodnja čeljust rastla določa tudi to kateri zobje bodo/so v kontaktu (naši zobje morajo biti v kontaktu!) zelo pomembna pa je tudi kvaliteta tega kontakta. Več žvečenja pomeni večja rast mandibule.
V čem je torej težava?
Že od industrijske revolucije dalje naša prehrana zajema predvsem procesirano hrano, v tistem času pa se je prav tako razširilo adaptirano mleko. Živila, ki ne potrebujejo dolgotrajnega žvečenja ampak so zaužita hitro, brez napora. Vidite kam gremo?
Manj žvečenja = slabši razvoj spodnje čeljusti, manjši in ožji čeljusti, manj prostora za jezik, manj prostora za zobe, ožji dihalni prehodi…
Primerjamo naše obrazne strukture z obraznimi strukturami neandertalca ali celo homo erectusa.
Lahko vidimo, da so ljudje imeli včasih širše obraze, širše čeljusti, večje nosove, obraz je bil pomaknjen naprej,.. Današnje strukture obraza so ozke, podolgovate, z zamaknjenimi nosovi in čeljustmi nazaj. Vse kot posledica procesirane hrane, ne-dojenja, uporabe flašk, dud, sesanja prsta, dihanja skozi usta, nepravilnega položaja jezika,…
Že res, da ne rabimo več loviti svoje hrane, jo jesti surovo itd., problem je v funkcijah našega obraza, naših lobanjskih struktur. Z vsemi naštetimi težavami, lahko bi se izrazili celo z prilagajanji našega obraza, se manjšajo tudi dihalne poti. Osebe, ki dihajo skozi usta vam bodo povedale, da imajo težave z dihanjem skozi nos, nos ni tako prehoden, kot pri osebah, ki dihajo skozi nos. Prav tako se osebe, ki dihajo skozi usta večkrat srečajo z težavami kot so astma, alergije, razne infekcije,…
https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/20824738/ Le eden od znanstveno podprtih člankov. Literatura je zunaj, potrebno jo je le poiskati 🙂
Pa se vrnimo zopet nazaj k novorojenčku. Zakaj je tako pomembno, da se dojenček doji? Ko se dojenček doji bradavica neprestano pritiska na nebo, s čimer stimulira maxillo, da se širi in s tem pravilno razvija. Prav tako otrokove mišice opravljajo izvrstno delo, s čimer povlečejo čeljust in ostale kostne strukture na tak način, da gradijo kost in širijo čeljust. Stekleničke in dude ne dajejo takega učinka, ker se ne dotikajo neba, posledično višajo in ožajo maxillo.
Pa dovolj o tem. Kako pa vse to vpliva na preostalo telo?
Današnje obrazne karakteristike so torej:
- ozke čeljusti potisnjene nazaj
- nosovi potisnjeni v obraz
- ozki in dolgi obrazi – tipičen rezultat osebe, ki ni bila dojena, je procesirano hrano in diha skozi usta
- naprej rotirana ramena
- kifozna drža
- “head-forward” posture – glava čez težišče telesa
- nazaj potisnjena spodnja čeljust, ki za sabo povleče tudi konico nosu in posledično ustvari grbico na sredini nosu
Pa se ustavimo pri “Head-forward” posture ali, ko je glava izrazito pomaknjena naprej glede na telo. Ko se glava premakne naprej, se tudi težišče telesa pomakne naprej. Sprememba težišča telesa pa vpliva na vse krivine hrbtenice, s povečanjem v vratni lordozi, prsni kifozi ter ledveni lordozi. Medenica se rotira navzdol, to pa vpliva na rotacijo glave stegnenice navznoter, to za sabo povleče kolena (kolena na X) ter podrte stopalne loke. Znano? Videno vsak dan, pri mojih strankah.
Poleg vsega zgoraj naštetega, ko glava pade naprej, z njo padejo tudi ramena ter lopatice, ki zavzamejo šrtleč videz.
Kako je vse povezano!
Kako pa je vse to povezano s skoliozami? Položaj mandibule (spodnje čeljusti) igra pomembno vlogo pri drži glave glede na vratna vretenca, ki pa vplivajo na vsa ostala vretenca, na položaj medenice vse do stopal. Tako kot položaj zob vpliva na spodnjo čeljust in pozicijo glave, tako tudi asimetrična hoja, nepravilna drža, asimetrija medenice, asimetrični položaj ramen vplivajo na mandibulo in položaj glave. VSE je povezano.
Če se mandibula premakne/zamakne vstran se glava zamakne v nasprotno. To pa je povezano z rotacijo in zamaknjenostjo vretenc. To je skolioza.
In kaj je “catch”. Če je skolioza posledica zamaknjenosti čeljusti, je ne bomo rešili dokler ne naslovimo čeljusti in obratno.
To je lahko samo en vzrok skolioze, nikoli pa ni tako preprosto. Mogoče če omenim, da so imele/imajo vse stranke, ki sem jih kadarkoli obravnavala zaradi skolioze, prav tako težave z čeljustjo, naj bo to zamaknjenost čeljusti, premajhna čeljust, krivi zobje,… Prav vsi.
In tu se začenja moja zgodba o iskanju pravih vzrokov nastanka skolioz.
Viri:
- The Alf Approach: Tasha Turzo, Moore
- Tounge-tied: Richard Baxter
- Gasp: Michael Gelb
- Breath: James Nestor
