Iskreno, če bi jaz klicala nekoga 5 let nazaj, z namenom, da mi pomaga pri mojem otroku in bi mi ta oseba rekla, ja gospa, bomo začeli pri vas….
Zakaj? Kako je to povezano z mojim otrokom? Kako bo delo na meni, pomagalo mojemu otroku?
Ne, hvala.
Danes… je zgodba drugačna.
Preko lastne izkušnje skolioze v najstniški dobi, pa vse do izkušnje, kot mamica dvema otrokoma z enakimi težavami, kot sem jih imela sama, sem že zelo zgodaj začela delati VSE, da ne bi šla po moji poti.
Ali je pomagalo?
Ne….
Težave so se slabšale, moja stiska pa tudi.
Ta del, kako sem potem prišla do vsega tega, da se dela na starših mi je vedno malo zavit v tančico ne skrivnosti, temveč tornada, ker se je zgodilo vse naenkrat.
Začela sem z raziskovanjem dihanja na usta, posledic, prešla na bosonogo obutev, ali je vredna? Vse do podedovanih družinskih travm in vzorcev.
Predvsem, kako se travme/vzorci/prepričanja prenašajo iz generacije v generacijo. V eni generaciji se nekateri vzorci rešijo, nekateri se prenesejo naprej. Enako s travmami. Ene se rešijo, druge ne. Ene so rešili naši starši, stari starši, prababice in pradedki, druge bomo MI.
Ko dobimo otroke, se mi zdi, da kaj hitro opazimo, katera obašanja smo prenesli iz primarne družine v našo družino. Katere vzorce, katera prepričanja, kako delujemo, kako reagiramo,… SIGURNO jih opazimo. In sigurno nas motijo. Ker o moj bog, reagiram kot moja mami… tega pa nočem a 😉
Ko začneš z reševanjem tega, padeš v zajčjo luknjo, kaj vse se je dogajalo v tvojem otroštvu, da danes reagiraš/deluješ tako kot deluješ/reagiraš. Da ali nečesa nisi dobil ali pa se ti je nekaj hudega zgodilo.
Potem prideš do tega, da tistega, kar nisi dobil, niso dobili niti tvoji starši in kako ti bodo oni to lahko dali, če niso tega prejeli?
No, pa da ne zapademo pregloboko….
V tem raziskovanju prideš tudi do točke, kjer ugotoviš, da če teh vzorcev, obanšanja, odzivov ne rešiš pri sebi, boš to predal naprej otrokom.
Nekatere vzorce/travme/obnašanja si dovoliš videti, pred drugimi si zatiskaš oči. In je ok, ker bodo tisti, kateri so namenjeni, da jih TI rešiš, prišli ob svojem času. Do takrat delaš s tistim, kar prihaja ven, kar je na voljo, kar je aktualno.
In tako sem tudi sama, ob določenih težavah svojih otrok začela pogledati NAJPREJ pri sebi. Kako pa se jaz počutim, ko vidim svojega otroka, ko diha na usta. Kaj se odpre v mojem telesu. Kakšen odziv pri na plano.
Pa kakšen občutek dobim v telesu, ko vidim, da otrok nima take drže, kot naj bi jo imel, pa da gredo nogice na x,…. Vstavi, karkoli želiš.
KAKO SE JAZ POČUTIM OB OTROKOVI TEŽAVI?
KJE V MENI SE NEKAJ PREBUDI, KAR MI OTROK ZRCALI?
Da, otroci so naša zrcala, od njih se učimo vsega, kar nismo bili naučeni v svojem otroštvu. Preko njih lahko zaznavamo vse stvari, vse situacije, kjer smo bili neslišani, nevideni, neljubljeni, nesprejeti v SVOJEM OTROŠTVU.
To ni njihovo. To je naše.
In veste, kaj je najbolj noro.
Da ko sem spustila svoje otroke in njihove težave, ko sem spustila skrbi, jim nisem več posvečala pozornost in začela na polno delati na sebi, raziskovati svoje stiske, svoje travme, svoje odzive, svoja prepričanja,… so težave odšle.
Seveda prihajajo nove, primerne novim obdobjem, ampak tiste, s katerimi sem se takoooooo obremenjevala so šle. Ko sem obrnila fokus NASE.
In vsakič, ko se zgodba ponovi, ko pride ven nova težava, fokus najprej obrnem vase (okej, tista začetna panika je čisto normalna, ampak, ko se enkrat pomirimo, pa gremo definitivno vase).
Vse to delam z vami preko Zgodb telesa, somatike ter Reiki-ja in vem, dragi starši, da je začetek strašljiv in nepoznan. Je pa začetek.
