Skolioze lahko zdravimo konzervativno ali operativno. Pomembno je vedeti, da skolioze običajno spontano napredujejo, predvsem ko gre za večje krivine. Ko so skolioze še v začetnem stanju, kar pomeni, da ne presegajo 20° po Cobbu, jih zdravimo konzervativno.
Pri konzervativnem zdravljenju pacienta opazujemo v časovnih intervalih (običajno 4–12 mesecev), če skolioza napreduje, naredimo rentgenski posnetek, predpišemo specifične vaje za skoliozo in če je potrebno zdravimo z ortozami (stezniki).
S samimi vajami poskušamo izboljšati mišični tonus, držo ter mobilnost hrbtenice, saj po končani rasti hrbtenica postaja vse manj prožna, tako je tudi korekcija drže vse težja (Srakar, F. (1994). Ortopedija. Učbenik Žalec: Sledi).
V primeru hudega poslabšanja krivine skolioze zdravimo operativno. Za te skolioze je značilno, da napredujejo tudi po končani rasti zaradi degenerativnih sprememb, zato je potrebna operativna poprava in zatrditev hrbtenice. Prav tako se za operativno zdravljenje odločamo pri skoliozah zdravljenih s stezniki, ki kljub temu napredujejo, čas do konca rasti pacienta pa je še vedno dolg (Srakar, F. (1994). Ortopedija. Učbenik Žalec: Sledi).
Operacija predstavlja invazivno zdravljenje, kjer pacientu vstavijo dolge kovinske palice in spojijo prizadeta vretenca. Cilji operativnega zdravljenja so korekcija krivine, preprečevanje napredovanja ukrivljenosti, preprečevanje srčno-dihalnih težav in nevroloških okvar, korekcija nepravilne drže in potreba po izboljšanju estetskega izgleda (Hero, N. (2012). Zdravljenje skolioz. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc (Ured.), Hrbtenica v ortopediji (str. 45). Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor).
