Obstaja več diagnostičnih postopkov oziroma testov, s katerimi ugotavljamo prisotnost skolioze. Najpogosteje uporabljen je Adamsov test predklona. Pri tem testu preiskovanec izvede predklon iz stoječega položaja, pri čemer ohranja sproščenost vratu, ramenskega obroča in trupa. Preiskovalec stoji za njim in z opazovanjem oboda hrbta ugotavlja prisotnost lateralnih asimetrij prsnega koša. Resnost skolioze običajno nadalje določamo s pomočjo rentgenskega posnetka in drugih slikovnih preiskovalnih metod.
RENTGEN
Na rentgenskem posnetku merimo skolioze z meritvijo po Cobbu. Ta kljub temu, da ne opisuje 3D geometrije hrbtenice, še vedno velja za standardno klinično uporabno metodo. Pri določanju krivine najprej določimo zgornje in spodnje vretence, ki še pripadata tej ravnini. Nato potegnemo črti po zgornji ploskvi zgornjega in spodnji ploskvi spodnjega vretenca in pravokotnici na tej daljici. Ostri kot med tem dvema črtama imenujemo Cobbov kot (Persall, D. J., Reid, J. G. & Hedden, M. D. (1992). Comparison of Three Nonincasive Methods for Measuring Scoliosis. Ohys Ther, 72(9), 648–657).
