Končno sem doma. V službi je šlo vse narobe, nimam dobrega dneva in vse, kar si želim, je 5 minut miru. Prostora zase. Da zadiham. A prišla sem v drug kaos. Otroka sta nemirna, nič jima ne paše in mož je v svojem svetu.
Ko se zvečer končno umirim, tudi otroka zamenjata energijo in vse je zopet vredu. Želim si, da bi to začutila že ob prihodu domov.
9 mesecev je otrok povezan preko popkovine z mamo. Bolj močne povezave si ne moremo predstavljati. Vse, kar čuti mama, čuti tudi otrok. Kakšna čarovnija. A je lahko še kaj lepšega?
Vsako misel, vsako spremembo energije, vsako čustvo čutimo skupaj z otrokom. In to se ne konča, ko rodimo. Se le poglobi, če to negujemo. Do konca življenja smo povezani s svojimi otroki. Med nami se spletejo posebne energijske linije, in ker je linija med mamo in otrokom na začetku preko popkovine dejansko fizična linija, fizična povezava, je ta tudi najmočnejša.
Do polnoletnosti, ko so otroci najbolj vpleteni v družinsko življenje, čutijo vse. Čutijo odnos med mamo in očetom, čutijo družinsko dinamiko, odnos med starši in drugimi sorojenci, poleg svojih težav in skrbi, ko vstopijo v družbo in začnejo iskati svoj avtentični jaz. Tudi če so težave neizgovorjene.
Kako se bo otrok na te odnose odzval, kako jih bo sprejel ali ne, je odvisno od tega kaj je bil naučen v družinskem okolju. Kako dobro zna regulirati svoj živčni sistem. Če smo imeli starši umirjen živčni sistem, če smo znali umiriti sami sebi, se je tega učil tudi otrok, s čimer je vzpostavil varen odnos do izražanja in dojemanja čustev, ki so prihajala na plan.
Ko starši nismo znali umiriti svojih odzivov in s tem nismo znali umiriti svojega živčnega sistema, ko smo postali del otrokove nevihte, tudi otrok ni znal sprostiti tega, kar čuti. In kar se ne sprosti, nekje ostane. Iz tega nastanejo vzorci. Vzorci, na podlagi katerih smo naučeni, kako reagirati v različnih situacijah. Smo kaznovani, če jokamo? Lahko sploh jokamo? Nas pričaka objem, ko ga potrebujemo? Lahko izrazimo jezo? Lahko prepoznamo, ali je ta jeza naša ali ne? Znamo izražati ljubezen? Znamo pokazati in deliti ljubezen? Znamo priznati, kadar se motimo? Se znamo opravičiti? Znamo prevzeti odgovornost?
Mi smo “vzorec” za otroka. Naši odzivi bodo odzivi otroka. Naše stiske bodo stiske otroka. Če jih ne znamo izraziti, sprostiti, spustiti.
Ko telo ne zmore več pritiska nečesa, kar je ujetega in želi priti na površje bo prišla bolečina. Bo prišla zategnjenost. Bo prišla asimetrija. Bo prišla bolezen. Bo prišel prehlad. Bo prišel jok. Slabo počutje, nespečnost, odprta usta, podrti loki, skolioze, kifoze, ekstenzijski vzorci. Nekaj, kar kaže na porušenost sistema.
Če je na primer ekstenzijski vzorec, posledica čutenja otroka, da je mama napeta, da se ne more sprostiti, da je stalno prisoten strah, kaj vse gre lahko narobe. Je rešitev, da otroka peljemo k nekomu, ki bo preko vaj poskušal sprostiti to zategnjenost? In kaj se zgodi, če se zategnjenost sprosti? Bo to, kar čuti otrok in je prisotno v telesu šlo drugam?
Kaj predstavljajo odprta usta pri otroku? Je to nekaj neizraženega s strani mame, kar čuti otrok, in ker ne ve, kaj točno se dogaja in zakaj področje prsnega koša, vratu in ust ni sproščeno, išče z odprtimi usti? Je rešitev, da otroka peljemo na terapijo, kjer mu v usta damo aparat, ki naj bi to popravil? Se vprašamo, kaj išče otrok s tem, da ima odprta usta?
Nekaj časa nazaj, sem enega od otrok vozila na določeno terapijo, kjer je terapevtka na meni kazala vaje, da sem lahko potem sama delala vaje na otroku. Vsakič, ko je na meni kazala določeno vajo, se je v meni nekaj sprožilo. Nisem razumela odziva, nisem razumela, zakaj sem potrebovala cel dan, da sem se spet počutila vredu. Otroku terapije niso pomagale, so še poslabšale situacijo, mene pa je vsaka terapija, vsaka vaja potisnila v dodatno stisko.
To je bila moja stiska, moja težava, moj problem, ki ga je otrok zrcalil, ker je gledal mene, ker je čutil mene in ker se uči od mene. In ko sem spustila misel, da je z otrokom nekaj narobe in da potrebuje pomoč, se je tudi “težava” sprostila. Stanje se je izboljšalo, še vedno pa MENE čaka delo, da sprostim vzorec, ki ga nosim s sabo že vse od otroštva in ga je moj otrok prevzel od mene.
To ni njegovo. Je moje.
Vzemite težavo, s katero se trenutno soočate pri otroku. Zdaj pa naredite korak nazaj, poglejte širšo sliko. Deli to težavo še s kom v družini? Ima mogoče cela linija sorodnikov enake težave? Koliko časa je ta težava prisotna? Kaj se je dogajalo, ko je prišla na površje? Kaj se je dogajalo prej? Kako se počutite VI.
