Opis

Divje utelešenje užitka ni potovanje v boljši seks. Je potovanje nazaj v telo. Nazaj k ženski, ki si bila, preden si se naučila vse zdržati, vse nadzorovati in vse razumeti. Večina žensk ne izgubi stika z užitkom čez noč. Izgubimo ga počasi. Ko postanemo preveč zaposlene, preveč odgovorne, preveč prilagojene. Ko se naučimo biti vse za vse, medtem ko vedno manj čutimo sebe.

To potovanje ni namenjeno temu, da te “popravi”, namenjeno je temu, da ponovno srečaš dele sebe, ki so bili predolgo odrinjeni na rob.

JULIJ – VRNITEV V TELO: KJE SI IZGUBILA SEBE?

Prvo srečanje je o iskrenem srečanju z vprašanjem:

Kdaj sem nehala zares čutiti?

Veliko žensk pride v program z občutkom, da so izgubile željo, libido ali stik z užitkom. A pod površjem se pogosto skriva nekaj drugega – izguba stika s telesom samim.

Na srečanju bomo raziskovale:

• kako izgleda odklop od telesa pri sodobni ženski,
• zakaj živimo predvsem iz glave,
• kako prepoznati, da smo zapustile sebe,
• kaj se zgodi v telesu, ko se počutimo preobremenjene, nevidne ali same,
• in kako začeti graditi občutek notranje varnosti.

To je srečanje o vračanju.

SEPTEMBER – ŽENSKA POD OBRAMBAMI

Po dveh mesecih vračanja v telo se začne kazati resnica: mogoče nisi izgubila sebe, mogoče si samo postala tako dobra v preživetju, da ne veš več, kdo si brez svojih obramb. Brez potrebe, da vedno držiš vse skupaj.

Na tem srečanju bomo raziskovale vzorce, ki so te nekoč zaščitili, danes pa ti preprečujejo, da bi zares čutila. Kaj ščiti tvoja potreba po kontroli? Kaj skriva tvoja moč? In kateri deli tebe so morali ostati v senci, da si lahko ostala sprejeta, ljubljena in varna?

Ker užitek ni nekaj, kar moramo ustvariti. Ustvariti smo morale obrambe. Užitek se začne pojavljati takrat, ko oklep ni več tisti, ki vodi naše življenje. Ko si upamo srečati žensko, ki je pod njim še vedno živa.

 

OKTOBER – PREBUJANJE ŽELJE V STIKU

Ko se obrambni vzorci začnejo mehčati, se v telesu začne prebujati nekaj novega, želja po bližini, dotiku in resničnem stiku. Kot občutek, ki ga ne moreš več ignorirati.

V odnosu se to hitro pokaže. Partnerja začneš zaznavati drugače, bolj telesno, bolj živo. Pojavi se več potrebe po dotiku, več občutljivosti, včasih tudi več ranljivosti. In hkrati več vprašanj: ali sem sploh še prisotna, ali se še znam odpreti, ali ga še zares čutim?

Želja tukaj ni samo spolna. Je premik v načinu, kako se srečuješ s sabo in z drugim. Včasih prinese bližino, včasih umik, včasih jok ali tresenje telesa, ki prvič ne ostane več pod nadzorom.

To srečanje odpira prostor, kjer se začneš učiti nove bližine preko telesa, dotika in resničnega stika v odnosu.

NOVEMBER – KAR JE BILO PREPOVEDANO ZAČNE PRIHAJATI NA POVRŠJE

To srečanje je o tem, kaj se zgodi, ko se telo začne dovolj odpirati, da ne držiš več vsega pod nadzorom.

Ko se začnejo mehčati oklepi, se ne prebudi samo več občutka ali želje — začnejo prihajati tudi fantazije, tabuji in deli tebe, ki si jih morala dolgo držati stran.

Na tem srečanju bomo raziskovale:

• zakaj se v trenutku večje telesne odprtosti začnejo pojavljati skrite želje
• kako se fantazije pogosto dotikajo teme moči, predaje in kontrole
• zakaj sram ni znak, da je z nami nekaj narobe, ampak da smo bile naučene omejiti svojo živost
• kako se notranja dinamika (moč / predaja / varnost) kaže v naših vzburjenjih in privlačnostih
• in zakaj “preveč” pogosto pomeni samo: nekaj v meni se ne ujema več s staro identiteto

To je srečanje, kjer začneš opažati, da tvoje telo ni nevtralno. Da reagira. Da ima preference. Da ima globoko, telesno inteligenco, ki je ne moreš več racionalizirati.
In prvič se pojavi vprašanje, ki ga večina žensk nikoli ne izreče na glas:

Kaj me vzburja, a si tega ne dovolim priznati, ker bi to podrlo sliko o tem, kdo sem?

DECEMBER + JANUAR – INTEGRACIJSKI PORTAL

Brez novih tem, brez novih informacij, brez hitenja. To je obdobje, ko teorija postane življenje. Ko začneš opazovati, kaj se dogaja v tvojem telesu, odnosih in željah. Ko začneš raziskovati. Preizkušati. Čutiti. Dvomiti. Tvegati. To je prostor, kjer se največ sprememb zgodi stran od srečanj. V vsakdanjem življenju.

FEBRUAR – KO TELO POSTANE PREMAJHNO ZA STARO VERZIJO TEBE

To je srečanje, kjer postane jasno: stare intenzivnosti ne moreš več nositi na enak način kot prej.

Ko se telo začne odpirati, pride več občutka, več živosti in več odziva in hkrati več intenzivnosti, ki je ne moreš več “zdržati v starem načinu”.

Na tem srečanju opazujemo, kaj se zgodi, ko:

• čustva pridejo bolj neposredno v telo
• se pojavi jok, tresenje ali valovi energije
• bližina postane bolj intenzivna
• se v odnosu in dotiku ne moreš več zapreti na star način

To je učenje novega načina nošenja sebe. Nič več kontrole, nič več zadrževanja ampak prisotnost v tem, kar prihaja skozi telo brez vračanja nazaj v staro zaprtost

MAREC – POSLOVANJE OD STARE VERZIJE SEBE

ko telo ne more več nazaj v staro identiteto

To je srečanje, kjer se začne jasno kazati, da sprememba ni več nekaj, kar razumeš ampak nekaj, kar si postala.

Stara verzija tebe, ki je živela iz kontrole, prilagajanja ali odklopa, se ne zdi več naravna. In hkrati je še vedno prisoten občutek izgube.

Na tem srečanju se srečamo z:

• občutkom, da nisi več ista, ampak še ne veš, kdo si zdaj
• žalovanjem za načini bivanja, ki jih ne moreš več uporabljati
• mehkim razpadom identitete, ki te je nekoč držala skupaj
• trenutki praznine, neznanosti in notranjega “ne vem več”
• in z resnico, da se staro ne vrača — tudi če bi si to včasih želela

To je prostor, kjer se ne vračamo nazaj v znano, ampak se učimo ostati v prehodu, brez da ga zapolnimo s starimi vzorci.

APRIL – KAKO ŽIVETI SEBE, KO NI VEČ INTENZIVNOSTI

To je srečanje o fazi, ki jo večina žensk ne pričakuje in je zato pogosto najtežja.

Ko se telo po obdobju odpiranja umiri. Ko ni več valov intenzivnosti, močnih čustvenih premikov ali občutka, da se “nekaj dogaja”.

Na zunaj se življenje lahko zdi bolj stabilno. V notranjosti pa se pogosto pojavi tišina, ki ni lahka ampak neznana.

Ker brez intenzivnosti izgine tudi nekaj, na kar smo bile navajene: občutek, da smo v procesu, da se nekaj odpira, da se premikamo.

In ostane vprašanje: kdo sem jaz, ko ni več ničesar, kar me premika?

Na tem srečanju raziskujemo:

• zakaj je tišje življenje pogosto težje kot intenzivno
• kako se po obdobju odpiranja pojavi občutek praznine ali distance
• zakaj se brez močnih občutkov hitro vrnemo v stare avtomatske vzorce
• kako ostati v stiku s sabo brez zunanjega “dogajanja” v telesu
• in kako prepoznati subtilno prisotnost, ki ni več odvisna od intenzivnosti

To je faza, kjer se pokaže, ali se je sprememba res zasidrala.

Ne v tem, koliko čutimo, ampak v tem, ali znamo ostati s sabo tudi takrat, ko je življenje navadno, tiho in neizrazito. Ker prav tam se začne nova oblika intimnosti s sabo:

ne skozi preboje, ampak skozi prisotnost, ki ne izgine, ko se vse umiri.